Zapuščina

http://www.centerstarejsih.si/senior_zapuscina.htm

V zapuščini stare zmedene ženice v nekem domu na Irskem so našli pesem, ki je naletela na velik odziv. Če je še niste prebrali, si zanjo le vzemite čas, saj posreduje temeljno sporočilo, da je človek, ne glede na zdravstveno stanje individuum, ki čuti, ki spremlja, ki doživlja ….

Kaj vidite, sestra,
Kaj vidite sestra, kaj vidite?
Kaj mislite, ko me gledate?
Nespretna in nerodna žena,
že stara, brez moči,
ne sliši dobro in slabih je oči.
Drobi vso hrano in odgovarja,
ne uboga in se po malem zanemarja.
Ne zmeni se za sporočene ji novice,
vsak dan izgublja čevelj ali nogavice.
Pusti, da se jo kopa, češe, da na stran,
hvaležna je za vsak minuli dan.

Je to, kar mislite in se vam zdi?
Če je tako, odprite oči.
To, kar je podoba v vas,
je le privid, ampak to nisem jaz.
Naj vam povem, kdo sem jaz, ki tu sedi
in se obnaša, kot želite vi.

Sem otrok, z brati in sestrami,
imam deset let in lepo mi je ob mami.
Dekle sem, staro šestnajst let,
ki sanja o ljubezni in o sreči,
z obljubami več fantov onesreči.

Ko sem petindvajset jih imela,
sem dobila vse,
kar sem želela: moža, otroke, hišo
sem mislila, da vse je večno.
S štiridesetimi leti mladost je že zbežala,
a moževa bližina mi je pomagala.

Ob petdesetih vnučke sem dobila
in spet sem se igrati naučila.
A izgubila sem moža,
bodočnosti bojim se črne,
kako naenkrat vse se obrne.
Mladi morajo živeti zase,
jaz pa mislim na minule čase
in na ljubezen, ki sem jo poznala.

Sedaj sem stara žena,
spremembe so kot kruta mora,
saj v vaših sem očeh že malo nora.
Telo se guba, vedno bolj se sklanja,
kje lahkotnost je nekdanja?
Kjer srce bilo je, zdaj je skala.
A v tej lupini je še deklica ostala
in včasih žalostna mi duša zadrhti,
spominjam sreče se in težkih dni.

A še enkrat ljubim in živim
in mislim na nekdanje čase,
kako smo jih lepo živeli,
kako prehitro so nam odleteli.
Vem, da zame spremembe več ne bo nobene,
a odprite sestra oči,
ne glejte nore starke, glejte mene!
 
(prevedla M. Šlajmer Japelj)